°

O odraščanju.

2011-07-13T19:05:00.003+02:00

Še sem tu!

Še vedno živ, sicer nisem bil dolgo pri stvari a sem tu!

Kakorkoli, imam pa poln kufr vsega, to neko poletje, ko nekaj čakaš pa se nič ne zgodi. Takšen Čakajoč Godoja... Po drugi strani pa se vse dogaja prehitro, ozreš se okoli in bo poletja konec.

In poln kufr stvari ki me obdajajo, ker so vsi najboljši generali mojih vojn. Fuj! Zmagajte na svojem polju, če pa mi ne bo šlo se bom obrnil na vas - hvala lepa.

Mislim da moram počasi odrasti.

Monet.

2011-05-25T00:37:00.002+02:00

Najprej pojasnilo:

Na raznih socialnih omrežjih se pojavljajo skupine "The feeling when..." in potem random občutki (ki me včasih resnično nasmejejo, kot na primer "the feeling when you catch a Pokemon" ali kaj podobnega), ki povzemajo neke občutke. Ponavadi jih ne maram, ker so zlajnani, ker se lahko ob nekem občutku, ki površinsko povzame in opiše nekaj, najdejo miljoni ki jim je to "všeč". Ne vem. Včasih pa tudi sam napišem "ali poznate občutek?", no takrat ne vem če se dosti drugačen od tistih, ki so v skupini "the feeling you get you understand something in math class ", ampak ni mišljeno, da se mora vseh 5 bralcev tega bloga poiskati v tem občutku, ga podoživeti, ali huje - da ga opisujem z neko kvazi umetniško žilico, ki je pač nimam. Gre samo za občutek, za tisto kar ne znaš drugače opisat, ko pa se potrudiš samo zavzdihneš, za nekaj kar ti je všeč, ali pač ne, kar te sili na bruhanje ali pa ti diši, ko se zgodi nekaj.

In ko kakšnega včasih tako podoživim ga objavim tu. Tako.

Ko se voziš po mestu, sam -tako kot ponavadi; in sije sonce in ti je vroče in ti gre večina stvari na katere lahko pomisliš na živce. Takrat začne padat dež in vroč asfalt pod tabo odda tisti hecen vonj, ki mi je tako všeč.

Ali pa ko sediš v avtu, ki si ga tako kot vedno, parkiral postrani na parkirišču, ker so tiste hudičeve črte tako hecno narisane, ugasneš luči ter brisalce in še malo posediš, ker se ti ne da iz avta in takrat slišiš kako udarjajo kapljice ob pločevino avtomobila. In se rahlo nasmehneš in posediš še malo.

(mimogrede, mislim da sem obseden z dežjem, enostavno vedno ko pada, mi je všeč, pa čeprav samo zato ker se lahko notri počutim varno)

Pa sonce, ki posije tako v dnevno sobo, da se vidi ves prah in se sprašuješ kako se ga v tako hitrem času lahko nabere miljon, se ti pa zdi zabavno, ker ga sicer tako ali tako ne bi opazil.

Pa štirinajst dni stara plesen, ki prekrije štrudl, da več ne veš kaj je bilo včasih tam, kjer je sedaj zelena plast.

Pa takrat ko imaš občutno predebele teniske ali predolge hlače za sonce, ki posije po mrzlem jutru.

Pa mrzle konice prstov, ki primejo za skodelico čaja, kjer je med, ki ti je kapnil preko roba in ostal na ročaju, roke so pa še vedno ledeno mrzle.

Pa ko se zbudiš v prekrasno sončno jutro (če mu tako pravite ob 12 dopoldne) in veš, da lahko ležiš še - kako dolgo pač hočeš.

Pa vonj opranega perila in rahel mraz ki prihaja od zunaj.

Pa jutranje lulanje in takrat ko se ti ne da vstat s straniščne školjke.

Pa vroče luči in ti na odru pa ne razumeš navodil in bi raje bil kjerkoli drugje v tistem trenutku ko pred tistimi zdolgočasenimi obrazi, ki gledajo ZADNJEGA po abecedi - končno!

Pa ko drugič padeš izpit, ko si bil prepričan, da ga boš naredil.

Pa ko ležiš v travi in si zakriješ pogled z rokami, tako da vidiš samo in izključno naravo potem pa si rečeš: "poglej poglej, kako bi bilo, če nas ne bi bilo!" in se ti zdi strašansko zanimivo.

Pa jutranja slabost in kašelj ki te sili na bruhanje in je občutno drugačen od bolanega kašlja.

Pa ko se spomneš kako je bilo ko ti je umrl dedek, pa so spomini tako megleni, da ne razločiš če si gojil sploh kakršnakoli čustva.

Pa polje oljčne repice ali pa neke rdeče stvari, ko se pelješ po cesti.

Pa prepevanje Stuck inside of mobile with the Memphis blues again pri odprtih oknih, da te slišijo vsi, pa ti je vseeno.

Pa kopanje v bazenu, takoj ko ga napolniš in ima voda 18 stopinj.

Pa zvok komarja ob ušesu, ki te zbudi sredi noči.

Pa prepotene noge v nogavicah, ki ti jih fotr prinese iz Samobora.

Pa hamburger v Samoboru po več kot 3 letih.

Pa takrat ko pomahaš majhnemu otroku na ulici in se ti nasmeje.

Pa...

Pa vsi ostali občutki.

Pa je konec koncev življenje polno pa-jev in ravno zaradi tega navsezadnje, ko ga sešteješ, pomnožiš, daš v matriko, izračunaš rang te matrike, dvakrat parcialno odvedeš, pa potem še malo integriraš, raztegneš, zasukaš in preslikaš - lepo.

Dež in ostale stvari po renesansi.

2011-05-16T01:14:00.002+02:00

(Poznate) Tisti občutek, ki te kar naenkrat zagrabi, ko kar od nikoder, v tvojo majhno celico, ki jo sestavljaš le ti in svetloba tvojega računalnika pred tabo in nič drugega, nič drugega na svetu ne obstaja v tistem trenutku kot le ti in tista svetloba, ki te brani pred ostalim svetom. In te ločuje od njega.

In tisto vroče sonce in vse rjave barve in vonj po travi in modro nebo, ampak ti ga vidiš rjavega in mislim, da piha veter.

In ti jokaš.

Pa ne od žalosti, samo tako je. V tvoji celici, v tistem poletju, enostavno jokaš. In neumna pesem na youtubu, zaradi katere jokaš, ker si se vživel, čeprav te nič ne povezuje z njo, ti je pa hudo če bi bilo res tako.

Pa nisem jokal.

Ne maram opisov narave, opisovanja barv ali dežja, vedno so samo nek neumen, razpacan in grd obris resničnosti, po možnosti baročen.

Ampak te barve so moje, takšne vidim jaz.

Mesarski most.

2011-04-04T23:55:00.006+02:00

Ne vem, v mislih imam veliko argumentov zakaj ta slika tu in ne na Facebooku, pa ne najdem nobenega tehtnega ali vsaj takega, ki bi ga lahko ubesedil.

Pač, tu spada, ker bi na Facebooku izgubila osebnost, ker bi tam postala ena izmed 50 slik na profilu 258965, ki prijateljuje s 589654 prijatelji in bi bila všeč še 4175 drugim.

Bi jo pa rad delil.

Tako to je argument: ker bi se na Facebooku nalezla vodenih koz od drugih slik na kupu...

In polno opravičil imam nekje, zakaj so tako umetne barve in kaj počne tisti srček, da je takšen kliše in... ampak ne vem, meni je všeč.

Tako paše mi.

Aja izpod Laurinega fotoaparata :)

For no one.

2011-04-01T12:31:00.005+02:00

Danes je lepo vreme in začuda ima to na človeka res velik vpliv, ne vem pa zakaj točno.

Posekali so velik bor in brezo pred mojim oknom in občutek je malce hecen. Včasih sem ponoči gledal senco tega bora, ko je pihal veter, jaz pa nisem mogel spat, pa je bila rahlo strašljiva, če si res uporabil domišljijo, je spominjala na neke grozne roke ki praskajo po oknu. Ampak mene je to vedno pomirjalo, ne vem, včasih sem si želel biti ta bor in vohati zrak ponoči. Zrak ponoči vedno tako diši in vedno nakaj napoveduje, jeseni zimo, spomladi poletje... Potem sem včasih videl kako je popokal zaradi tega vetra ampak je še vedno vztrajal. Sedaj so ga pa posekali in vidim lahko pol Brežic. Pa to nič ne pomeni, v tem ne iščem globjega pomena, simbolov, wasever. Samo hecen občutek je, pač drevesa ni več. Tako kot bi posekali moj oreh na katerega sem plezal ko sem bil majhen. Pač bi bilo hecno, rahlo žalostno, ne vem zakaj je tako...

Pa tista garaža tam zraven me mika. In neka stara hiša, ki bi jo uredil in potem bi lahko v njej živel, pa star Mini...

---

Komaj čakam poletje ter konec tega hecnega šolskega leta, ker beži pred mano in ne vem točno kaj se sploh dogaja, nekam smešno hitro gre mimo, po drugi strani pa samo odštevam dni, da grem stran... hecno res :) smeško, teh že dolgo nisem pisal tule. Ampak me je spet strah kaj bo, kaj ne bo, te prihodnosti, ne vem. Po eni strani hočem čimprej stran od neke odvisnosti, čeprav vrjetno nikoli ne pobegneš res od vsega, iz mesta, od elektrike, vode, šole, budilke, službe, tega najbrž ni nikoli konec. Mogoče sem dejansko najbolj svoboden v tem smislu ravno sedaj, pa sam sebe nekako ne spustim. To je to iskanje in tipanje, ko ne veš kam točno greš. Pa mislim, da nisem edini, ki razmišlja o tem, se pa res veliko ubadam s tem. Čeprav imam vse močnejši občutek, da bo bolje sedaj, ampak je tu sedaj tisti strah po failu, mah ne vem... Res ne vem :)))

---

Sicer pa vse po starem, ugotavljam da si moram sam naredit dneve take, da bodo smiselni in si ne jemat časa z brezveznimi stvarmi, večkrat pomislim, da bi kr pustil faks, potem me pa spet prešine da je ubistvu kul, da ne bi bilo tako slabo končat nekaj, če se nič drugega ne izide, pa zakaj se ne bi izšlo spet, da ne smem razmišljat v tej smeri... Čudna so pota gospodova.

Ko bo to mimo, bom res spremenil nekaj, ne vem še kaj, tale vegetarjanska poteza je bila kar ok... ne vem, mogoče sem celo več pričakoval od nje, mogoče je to rahla težava, da nikoli nekaj časa ne izvajam ničesar, da bi se dejansko navadil, že za taj ji si ne vzamem več časa, pa sem si rekel, da si ga bom. Stvari se moraš navadit, vsaj nekaterih, drugih se nikoli ne smeš. Generalno spremembo potrebujem, v lokalnem smislu.

---

Zadnje čase se večkrat spomnim kakšnih neumnosti, ko sem bil majhen in sem plezal po orehu, pa poskušal izrezat glavo iz lesa, delal skrivališča na drevesu, ko sma z atijem nabirala gobe, vsako poletje komaj čakal lego kocke, bral tiste knjige cele dni, ne vem, zadnjič sem recimo pomislil, na takrat, ko smo se vračali z Danske in se ustavili na prvi pumpi v Sloveniji in je bila tam nova Zala Harmony, ali pa Symphony, saj ne vem več... Taka bedarija, 10 dni te ni in imajo kar nekaj novega v trgovini. Ne vem zakaj, tak občutek, da me je to globoko v meni rahlo prizadelo, tako otročje prizadelo (očitno me je res, sicer ne vem zakaj bi se tega sedaj spominjal) in je vse skupaj res zelo brezveze. Ampak spomnim se teh stvari in potem se spet rahlo počutim ujetega v času. Ampak to spet ne pomeni nič, je samo nek spomin na čudno Zalo in tega kako se vedno veseliš pridet domov, potem pa tam kar na enkrat nova Zala.

---

Mah to moje občasno svetobolje :) res sem takšen Werther ko berem sam sebe, pa v resnici ni povsem tako.

Svet je lep, res zelo je lep. Ampak včasih me misli malce odnesejo, ne vem... Iščem še točno kam grem, ampak sem na dobri poti, nekam grem, ne vem pa še kam.

Čedalje bolj me spet vleče tista Robinzonska ideja. Mislim da bi mi brada po eni strani kar pasala.

Svet je lep. Neskončno lep :)))))))))

Memento mori.

2011-03-29T02:01:00.003+02:00

Veliko bi rad napisal o smrti.

In preden kličete mojo mamo in vse bližnje, če je vse ok, če se mi je zmešalo ali pa da mi kdo reče, naj ne razmišljam tako in naj raje več študiram pa manj bedarije pišem, naj Vas pomirim.

Samo o človeškem dojemanju smrti ali pa niti to ne, prej o tem kaj naredi smrt ljudem. To se mi zdi takšna, zanimiva (ojej, skoraj sem napisal zabavna) stvar. Ker je kompleksna do nekih čudnih globin po drugi strani tako sebično in površinsko preprosta pa potem hkrati spet ne. Grozno. Kako majhni dogodki ubijejo vse. In se tega zaveš šele ko si blizu taki situaciji in se te dotika. In se zdi, da jih skrbi zase in da jih je strah tega, da se to zgodi njim, pa se ustaviš, pomisliš in ugotoviš, da ne... Da je to strah tudi tebe. In da morda ni tako daleč. In potem bi najraje jokal.

Ampak ne vem, večkrat poizkušam, pa ne najdem pravih besed, da bi zares razumel in napisal. Vse kar mi pade na pamet se mi zdi vse preveč svinjsko ko pogledam malce drugače.

Najlažje bi pojasnil tu, da lahko preberem sam in potem rečem, če se mi to zdi možno ali verjetno, da bi potem izvedel popolno indukcijo in potrdil ali ovrgel to, da sem bedak.

Pa vidim, da sploh ne razumem. Sploh ne.

Vem samo, da bi - in tu spet pride tisto ko ne morem napisat stavka do konca, ko mi prsti sami brišejo črke... Mislim, da bi umrl če bi izgubil koga res dragega.

Res.

April.

2011-03-29T01:56:00.003+02:00

Enkrat bom gol ležal na travniku sredi ničesar in po meni bo padal dež.

Ampak potem se mi bodo spet vnele bezgavke.

Fuj pa ta človeška narava!

Square one

2011-03-16T22:25:00.003+01:00

In sem spet na začetku. Mislim, da potrebujem kompas.

Tam kjer sem nazadnje končal, na začetku enega in istega kroga, ki ga ponavljam že ne vem več koliko-tič.

Ne; v elipsi - ker še vedno na koncu pristanem na istem mestu, včasih bližje enemu gorišču, včasih drugemu, včasih hitrejši, drugič počasnejši, na koncu pa vedno na istem mestu, z istim čudnim kislim priokusom na koncu jezika (kot takrat ko se pred spanjem napiješ cedevite) in tistim neumnim kljuvanjem v glavi.

Na koncu ali pa začetku, spet sem v "prvem kvadratu". Tam kjer se je vse začelo in končal0, pa čeprav se zares končalo ni (in potem spet vprašanje če se kdaj bo).

Kaj bo če ne naredim, kaj bo če naredim, kaj bo potem, zakaj in kam in kako, ali je spet vse elipsasto, ali se na koncu razreši, razseka, razgrne v ravnino, napihne v prostor? Potem ko enkrat si v tistem "tapravem", res veš da si, to res čutiš? Da vidiš jasno kaj je pred tabo in se ne sekiraš za to, da boš moral državi vrnit denar, ker bi to rad delal! Ker bi to RAD delal!!! In to je isto kot tisto ponovno rojstvo, da še vedno ne vem kaj RAD delam. Ali pa me je strah tega in si ne pridem na jasno in zberem poguma ali pa ga zberem pa tako zelo dvomim vase. Ampak o tem sem že, to ostaja vse isto.

Takšne bedarije v vse smeri. Najrajši bi si pa pustil dolge lase, se nehal brit, delal svoje pohištvo, šival svoje obleke, kuhal svojo hrano in surfal, fural longboarde pa poslušal Norah, Coldplaye pa Johna, odvisno od vremena. Pa Kookse, ko bojo novo plato dal ven. Pa itak ne bo nič iz tega. Ampak bi bilo pa fajn. In imel bi troja sončna očala.

In to je spet ena elipsa, v drugem merilu gledana. Vse skupaj, da se zdim izgubljen, da vozim trpljenje, da sem žalosten ko se pogovarjam po telefonu in da imam tiste neke sanje, ki vem da niso realne ampak se zdijo tako strašno sončne in lepe.

Ko me nekaj piči začnem pisat ampak so tele zapiski vsi enaki, ne vem kolikokrat sem že imel te iste misli in mogoče jih šele zdaj dejansko konkretiziram, ampak se elipsa spet zaključuje ali začenja. In spet pišem o istih stvareh.

In spet sam sebi pijem kri s tem svojim kvazisvetoboljem s to butasto kritiko drugih, ki se mi zdijo "phony" pa sem najbrž ravno v toliki meri tudi sam, ker se s tem obremenjujem. Zato mi je bil najbrž Catcher všeč, ker so se mu vsi zdeli phony, ker je bil svoboden in imel jajca - ker sem se v prvi stvari z njim mogoče lahko poistovetil in ker sem ga zaradi drugih dveh občudoval. Pa saj vem, da gre za književnega junaka, ampak vseeno. In ne mislim, da so vsi phony, jih je pa presneto veliko. In na kurac mi gre, če kdo govori, da se nosijo "maske". Tega ne maram. Pa tudi dejanske uporabe angleških besed, ko lahko uporabiš slovenske, ampak se phony sliši podobno kot pony in ne najdem druge besede, ki bi se mi zdela tako pristna.

Toliko o tem. Da spet zaključujem elipso s tem, da se prepričujem, da sploh vse ni tako kot se mi zdi, da ni elips, da bo ratalo, da bom imel kabrioleta.

Ampak, vrjetno se bom vrnil - če ne, toliko bolje.

Pri vsem tem pa je najbolj grozno, ko to vidiš pred sabo in spet pomisliš, da si obtičal.

And if you come undone

As if you've been run through

Some catapult it fired you

You wonder if your chance'll ever come

Or if you're stuck in square one...

letos je moderna renesansa

2011-03-15T23:59:00.002+01:00

In potem je tista majhna cvetica vzela v roke knjigo, ki je bila težka in za katero je slišala, da jo razgledan človek res MORA prebrat. In ne verjamem, da jo je razumela.

Poiskala je znanega filozofa, ki je bil v modi. Potem je to delila z drugimi.

Citirala je pesem avantgardnega pesnika. In ljudem je bilo všeč.

Potem je postala prefinjena in vsi so jo občudovali.

In jaz pišem pesmi in sem kul.

Žulj? Prej je bila rima.

Draga moja, pri nas je lepo.

2011-03-13T23:48:00.003+01:00

Največje sranje današnje dobe je dostopnost.

Zato mi je všeč, če narediš fotko, kjer moraš za osem fotk na filmu, film naročevat preko luže in zanj odšteti malo bogastvo, pa čeprav je na tej fotki neka razmazana ladjica.

Potem lahko čez 20 let, s tisto razmazano fotko, ki je do takrat postala že čisto druge barve in zvita, na kateri je tista ladjica rečeš: "Vidite otroci, takrat sva z vašo mamico spustila papirnato ladjico v blejsko jezero. In vašo mamico je bilo strašno strah labodov."

Zato ne maram digitalne fotografije.

Zato mi je všeč če namesto sms-a napišeš kartico iz Ljubljane domov - ali pa pismo.

Rad bi pisal pisma.

Zato mi je všeč, če vedno ko vidim starega prijatelja lahko vprašam kako je kaj, ne le iz vljudnosti, ampak zato ker res tega nisem prebral na facebooku.

Zato mi je všeč, da če avto ne vžge lahko odprem motor in se delam, da vem kaj je, čeprav nimam pojma.

Mislim, da sem se rodil v napačnem času.

Lennon

2011-02-14T12:46:00.003+01:00

Nisem slabe volje. Naj najprej napišem to.

Sem pa na nekem razpotju, pa ne tako direktno kot takrat, ko se vpišeš na faks, ko dobiš otroka, ko se poročiš, preden umreš (ne, ne preden umreš).

Na takšnem fiktivnem razpotju med samim sabo sem, med tem kaj je prav, kaj narobe, kje sem jaz in kam grem. In ja, vem da se to sliši strašansko lame; "Kam grem? Kdo sem? Sem samo še eno majhno bitje v neskončnem univerzumu...", ne takšno sranje, ne. Resnično me zanima kaj sploh me zanima. Glavni problem je v tem, da nikoli ne veš zagotovo dokler ne probaš, da sem bil že prepričan da vem zagotovo ampak mislim, da v resnici nisem. Ali pa sem. In to je še en glavni problem. Da nikoli ne čutim zares kaj mislim, ker je vedno neka bedarija v ozadju kot "ni ti uspelo, potem ni za tebe", ali pa kaj takšnega. In glavni problem je, da vem zakaj mi ni uspelo, kaj me je zjebalo in da tudi sam sebe ne bi spustil v 2. krog če bi bil Jožica, da se zavedam da takrat nisem dal vsega od sebe. Ampak glavni problem je, da to sploh nočem več. Se mi zdi. Glavnih problemov je očitno več, so pa vsi glavni, kar postavlja celoten problem precej glaven, kar me rahlo muči. Ker sem se počasi sprijaznil s tem, da umetnik ne bom, potem pa gledam neko češko otroško odajo o tem, kako je Dane Zajc naredil stole v neki pastirski hiški, kjer je tista mehka planinska trava in mi gre rahlo na jok (tako od znotraj, ko čutiš da se nekaj rahlo premakne in da če ne bi mel sfinktra za jok bi jokal, tako kot bi sproti lulal, če ne bi blo sfinkrtra, ampak je in zato lulaš vsak dan samo nekajkrat, jokaš pa... redko.) in potem ugotovim, da ubistvu v meni ni nič umrlo. Da je ostalo veliko vsega pa nič dokončanega in da se ne morem odločit. Da me je strah in da nočem pa hočem vzeti vse hkrati. Razumeš? Da nimam pojma kaj bi sam s sabo v resnici, da ni tistega višjega k čemur bi strmel ves čas, da ni na koncu tunela lučke kamor bi tekel pa ko bi padel se vstal in plazil dalje, da na koncu ni nič. Da je vse eno veliko vesolje, takšna neumna ravnina, kjer slej ko prej začnem krožit. Da vidim cilj, ampak se tam nič ne konča... Srečni tisti ki mislijo, da pišejo pesmi, tega ti ne more vzeti nihče. Tako da tule sedim in to pišem, ko spet nimam časa. NIMAM ČASA! A vendar dovolj da se ves čas poneumljam z gledanjem bedarij na računalniku, z bedastim facebookom, s preveč spanja, s kupovanjem stvari preko interneta, nimam pa časa konkretno prebrat ene normalne knjige. Ali pa je kupit, ker se mi zdi predraga, pa v resnici sploh ni to to. To je ta moj zajeban način razmišljanja, da vsem solim pamet naj se ne vdajo in naj vrjamejo v sebe, ker 1 leto ni nič jaz pa sem v enem letu ostal na istem mestu, samo še bolj izgubljen in z ugrizom v moje sanje in kurčevo kritiko našega šolskega sistema. Kdaj sem nehal risat ne vem, niti če sem sploh kdaj znal in zakaj. Bedarija! Vse je navadna bedarija.

Se pa skozi lennonke zdi svet mnogo bolj rdeč in mislim, da bi Lennon to hotel.

Renaissance

2010-11-18T21:29:00.003+01:00

Mislim, da sem nazaj, ne vem točno.

Moj problem je, da vedno pišem (da sem vedno pisal op.avt.), ko sem bil slabe volje, če bom torej sedaj lahko pisal ko ne bom in se hkrati ne preveč čustveno razodel al wasever, no potem upam, da bo ta blog obstajal.

Sicer naj spet umre, tako kot so umrli vsi in kot je ta že nekoč.

In and out.

adieu.

2009-02-23T15:50:00.002+01:00

ta blog več ne obstaja.
Če bo, se ne bat :) ne boste izvedeli ;)
pa srečno...
ostante... v cvetju.