Tam kjer sem nazadnje končal, na začetku enega in istega kroga, ki ga ponavljam že ne vem več koliko-tič.
Ne; v elipsi - ker še vedno na koncu pristanem na istem mestu, včasih bližje enemu gorišču, včasih drugemu, včasih hitrejši, drugič počasnejši, na koncu pa vedno na istem mestu, z istim čudnim kislim priokusom na koncu jezika (kot takrat ko se pred spanjem napiješ cedevite) in tistim neumnim kljuvanjem v glavi.
Na koncu ali pa začetku, spet sem v "prvem kvadratu". Tam kjer se je vse začelo in končal0, pa čeprav se zares končalo ni (in potem spet vprašanje če se kdaj bo).
Kaj bo če ne naredim, kaj bo če naredim, kaj bo potem, zakaj in kam in kako, ali je spet vse elipsasto, ali se na koncu razreši, razseka, razgrne v ravnino, napihne v prostor? Potem ko enkrat si v tistem "tapravem", res veš da si, to res čutiš? Da vidiš jasno kaj je pred tabo in se ne sekiraš za to, da boš moral državi vrnit denar, ker bi to rad delal! Ker bi to RAD delal!!! In to je isto kot tisto ponovno rojstvo, da še vedno ne vem kaj RAD delam. Ali pa me je strah tega in si ne pridem na jasno in zberem poguma ali pa ga zberem pa tako zelo dvomim vase. Ampak o tem sem že, to ostaja vse isto.
Takšne bedarije v vse smeri. Najrajši bi si pa pustil dolge lase, se nehal brit, delal svoje pohištvo, šival svoje obleke, kuhal svojo hrano in surfal, fural longboarde pa poslušal Norah, Coldplaye pa Johna, odvisno od vremena. Pa Kookse, ko bojo novo plato dal ven. Pa itak ne bo nič iz tega. Ampak bi bilo pa fajn. In imel bi troja sončna očala.
In to je spet ena elipsa, v drugem merilu gledana. Vse skupaj, da se zdim izgubljen, da vozim trpljenje, da sem žalosten ko se pogovarjam po telefonu in da imam tiste neke sanje, ki vem da niso realne ampak se zdijo tako strašno sončne in lepe.
Ko me nekaj piči začnem pisat ampak so tele zapiski vsi enaki, ne vem kolikokrat sem že imel te iste misli in mogoče jih šele zdaj dejansko konkretiziram, ampak se elipsa spet zaključuje ali začenja. In spet pišem o istih stvareh.
In spet sam sebi pijem kri s tem svojim kvazisvetoboljem s to butasto kritiko drugih, ki se mi zdijo "phony" pa sem najbrž ravno v toliki meri tudi sam, ker se s tem obremenjujem. Zato mi je bil najbrž Catcher všeč, ker so se mu vsi zdeli phony, ker je bil svoboden in imel jajca - ker sem se v prvi stvari z njim mogoče lahko poistovetil in ker sem ga zaradi drugih dveh občudoval. Pa saj vem, da gre za književnega junaka, ampak vseeno. In ne mislim, da so vsi phony, jih je pa presneto veliko. In na kurac mi gre, če kdo govori, da se nosijo "maske". Tega ne maram. Pa tudi dejanske uporabe angleških besed, ko lahko uporabiš slovenske, ampak se phony sliši podobno kot pony in ne najdem druge besede, ki bi se mi zdela tako pristna.
Toliko o tem. Da spet zaključujem elipso s tem, da se prepričujem, da sploh vse ni tako kot se mi zdi, da ni elips, da bo ratalo, da bom imel kabrioleta.
Ampak, vrjetno se bom vrnil - če ne, toliko bolje.
Pri vsem tem pa je najbolj grozno, ko to vidiš pred sabo in spet pomisliš, da si obtičal.
And if you come undone
As if you've been run through
Some catapult it fired you
You wonder if your chance'll ever come
Or if you're stuck in square one...
ko berem tvoj blog, se mi zdi, ko da bi sama sebe poslušala kak večer, ko ne morem spat, ko mi misli sem pa tja po glavi plešejo. se mi zdi, da je lajf poln vprašanj, poln potrjevanja, sanj, želja, pa potrjevanja drugih, pa spet vprašanj, dokler se ti enkrat ponoč, ko spet ne morš spat, posveti, da je treba lajf pač izkoristit, ker naj bo še tak klišejsko ampak dejansko ne vemo, kdaj se bo končalo.in vsakič, ko slišim, da je kak znanc umrl, si rečem fak, glej, ka če se men to jutr zgodi, jz se pa tule sekiram zarad kake čist banalne stvari. in hell yeah če si želim longboardat, bom to nardila, pa če mi vsi na svetu rečejo, da sm prestara. ne bom se mnda pol nek pr 60ih sekirala, da nism vsega probala in izkoristla lajf na polno. pa ne da bi ful neki kake nasvete rabla, čeprav tule zej krneki svoje prodajam, ampak vsakič, ko mam bedn trenutek si zašpilam na youtubu sunscreen song od buza luhrmanna, se začnem režat sama seb, kak sm spet neumna, pa je to to.kr dejansko - Don’t worry about the future, or worry, but know that worrying is as effective as trying to solve an algebra equation by chewing bubblegum. tak je pač v lajfu, od vsakga je odvisn, kak ga jemlje, vsakmu je pa najbrž na koncu žal za kake trenutke.
OdgovoriIzbrišiTina, bom to vzel kot kompliment,da se najdeš v mojem blogu - hvala :) če ne drugega, hvala da bereš, pa vesel sem če se še kdo najde v kakšnem problemu, ne da bi mu slučajno privoščil, samo da ve da ni sam.. no pa iskreno, to niti niso neki hudi problemi, je pač življenje.
OdgovoriIzbrišiIn življenje je lepo.