O odraščanju.

Še sem tu!

Še vedno živ, sicer nisem bil dolgo pri stvari a sem tu!

Kakorkoli, imam pa poln kufr vsega, to neko poletje, ko nekaj čakaš pa se nič ne zgodi. Takšen Čakajoč Godoja... Po drugi strani pa se vse dogaja prehitro, ozreš se okoli in bo poletja konec.

In poln kufr stvari ki me obdajajo, ker so vsi najboljši generali mojih vojn. Fuj! Zmagajte na svojem polju, če pa mi ne bo šlo se bom obrnil na vas - hvala lepa.

Mislim da moram počasi odrasti.

Monet.

Najprej pojasnilo:

Na raznih socialnih omrežjih se pojavljajo skupine "The feeling when..." in potem random občutki (ki me včasih resnično nasmejejo, kot na primer "the feeling when you catch a Pokemon" ali kaj podobnega), ki povzemajo neke občutke. Ponavadi jih ne maram, ker so zlajnani, ker se lahko ob nekem občutku, ki površinsko povzame in opiše nekaj, najdejo miljoni ki jim je to "všeč". Ne vem. Včasih pa tudi sam napišem "ali poznate občutek?", no takrat ne vem če se dosti drugačen od tistih, ki so v skupini "the feeling you get you understand something in math class ", ampak ni mišljeno, da se mora vseh 5 bralcev tega bloga poiskati v tem občutku, ga podoživeti, ali huje - da ga opisujem z neko kvazi umetniško žilico, ki je pač nimam. Gre samo za občutek, za tisto kar ne znaš drugače opisat, ko pa se potrudiš samo zavzdihneš, za nekaj kar ti je všeč, ali pač ne, kar te sili na bruhanje ali pa ti diši, ko se zgodi nekaj.

In ko kakšnega včasih tako podoživim ga objavim tu. Tako.

Ko se voziš po mestu, sam -tako kot ponavadi; in sije sonce in ti je vroče in ti gre večina stvari na katere lahko pomisliš na živce. Takrat začne padat dež in vroč asfalt pod tabo odda tisti hecen vonj, ki mi je tako všeč.

Ali pa ko sediš v avtu, ki si ga tako kot vedno, parkiral postrani na parkirišču, ker so tiste hudičeve črte tako hecno narisane, ugasneš luči ter brisalce in še malo posediš, ker se ti ne da iz avta in takrat slišiš kako udarjajo kapljice ob pločevino avtomobila. In se rahlo nasmehneš in posediš še malo.

(mimogrede, mislim da sem obseden z dežjem, enostavno vedno ko pada, mi je všeč, pa čeprav samo zato ker se lahko notri počutim varno)

Pa sonce, ki posije tako v dnevno sobo, da se vidi ves prah in se sprašuješ kako se ga v tako hitrem času lahko nabere miljon, se ti pa zdi zabavno, ker ga sicer tako ali tako ne bi opazil.

Pa štirinajst dni stara plesen, ki prekrije štrudl, da več ne veš kaj je bilo včasih tam, kjer je sedaj zelena plast.

Pa takrat ko imaš občutno predebele teniske ali predolge hlače za sonce, ki posije po mrzlem jutru.

Pa mrzle konice prstov, ki primejo za skodelico čaja, kjer je med, ki ti je kapnil preko roba in ostal na ročaju, roke so pa še vedno ledeno mrzle.

Pa ko se zbudiš v prekrasno sončno jutro (če mu tako pravite ob 12 dopoldne) in veš, da lahko ležiš še - kako dolgo pač hočeš.

Pa vonj opranega perila in rahel mraz ki prihaja od zunaj.

Pa jutranje lulanje in takrat ko se ti ne da vstat s straniščne školjke.

Pa vroče luči in ti na odru pa ne razumeš navodil in bi raje bil kjerkoli drugje v tistem trenutku ko pred tistimi zdolgočasenimi obrazi, ki gledajo ZADNJEGA po abecedi - končno!

Pa ko drugič padeš izpit, ko si bil prepričan, da ga boš naredil.

Pa ko ležiš v travi in si zakriješ pogled z rokami, tako da vidiš samo in izključno naravo potem pa si rečeš: "poglej poglej, kako bi bilo, če nas ne bi bilo!" in se ti zdi strašansko zanimivo.

Pa jutranja slabost in kašelj ki te sili na bruhanje in je občutno drugačen od bolanega kašlja.

Pa ko se spomneš kako je bilo ko ti je umrl dedek, pa so spomini tako megleni, da ne razločiš če si gojil sploh kakršnakoli čustva.

Pa polje oljčne repice ali pa neke rdeče stvari, ko se pelješ po cesti.

Pa prepevanje Stuck inside of mobile with the Memphis blues again pri odprtih oknih, da te slišijo vsi, pa ti je vseeno.

Pa kopanje v bazenu, takoj ko ga napolniš in ima voda 18 stopinj.

Pa zvok komarja ob ušesu, ki te zbudi sredi noči.

Pa prepotene noge v nogavicah, ki ti jih fotr prinese iz Samobora.

Pa hamburger v Samoboru po več kot 3 letih.

Pa takrat ko pomahaš majhnemu otroku na ulici in se ti nasmeje.

Pa...

Pa vsi ostali občutki.

Pa je konec koncev življenje polno pa-jev in ravno zaradi tega navsezadnje, ko ga sešteješ, pomnožiš, daš v matriko, izračunaš rang te matrike, dvakrat parcialno odvedeš, pa potem še malo integriraš, raztegneš, zasukaš in preslikaš - lepo.

Dež in ostale stvari po renesansi.

(Poznate) Tisti občutek, ki te kar naenkrat zagrabi, ko kar od nikoder, v tvojo majhno celico, ki jo sestavljaš le ti in svetloba tvojega računalnika pred tabo in nič drugega, nič drugega na svetu ne obstaja v tistem trenutku kot le ti in tista svetloba, ki te brani pred ostalim svetom. In te ločuje od njega.

In tisto vroče sonce in vse rjave barve in vonj po travi in modro nebo, ampak ti ga vidiš rjavega in mislim, da piha veter.

In ti jokaš.

Pa ne od žalosti, samo tako je. V tvoji celici, v tistem poletju, enostavno jokaš. In neumna pesem na youtubu, zaradi katere jokaš, ker si se vživel, čeprav te nič ne povezuje z njo, ti je pa hudo če bi bilo res tako.

Pa nisem jokal.

Ne maram opisov narave, opisovanja barv ali dežja, vedno so samo nek neumen, razpacan in grd obris resničnosti, po možnosti baročen.

Ampak te barve so moje, takšne vidim jaz.

Mesarski most.

Ne vem, v mislih imam veliko argumentov zakaj ta slika tu in ne na Facebooku, pa ne najdem nobenega tehtnega ali vsaj takega, ki bi ga lahko ubesedil.

Pač, tu spada, ker bi na Facebooku izgubila osebnost, ker bi tam postala ena izmed 50 slik na profilu 258965, ki prijateljuje s 589654 prijatelji in bi bila všeč še 4175 drugim.

Bi jo pa rad delil.

Tako to je argument: ker bi se na Facebooku nalezla vodenih koz od drugih slik na kupu...

In polno opravičil imam nekje, zakaj so tako umetne barve in kaj počne tisti srček, da je takšen kliše in... ampak ne vem, meni je všeč.

Tako paše mi.

Aja izpod Laurinega fotoaparata :)

For no one.

Danes je lepo vreme in začuda ima to na človeka res velik vpliv, ne vem pa zakaj točno.

Posekali so velik bor in brezo pred mojim oknom in občutek je malce hecen. Včasih sem ponoči gledal senco tega bora, ko je pihal veter, jaz pa nisem mogel spat, pa je bila rahlo strašljiva, če si res uporabil domišljijo, je spominjala na neke grozne roke ki praskajo po oknu. Ampak mene je to vedno pomirjalo, ne vem, včasih sem si želel biti ta bor in vohati zrak ponoči. Zrak ponoči vedno tako diši in vedno nakaj napoveduje, jeseni zimo, spomladi poletje... Potem sem včasih videl kako je popokal zaradi tega vetra ampak je še vedno vztrajal. Sedaj so ga pa posekali in vidim lahko pol Brežic. Pa to nič ne pomeni, v tem ne iščem globjega pomena, simbolov, wasever. Samo hecen občutek je, pač drevesa ni več. Tako kot bi posekali moj oreh na katerega sem plezal ko sem bil majhen. Pač bi bilo hecno, rahlo žalostno, ne vem zakaj je tako...

Pa tista garaža tam zraven me mika. In neka stara hiša, ki bi jo uredil in potem bi lahko v njej živel, pa star Mini...

---

Komaj čakam poletje ter konec tega hecnega šolskega leta, ker beži pred mano in ne vem točno kaj se sploh dogaja, nekam smešno hitro gre mimo, po drugi strani pa samo odštevam dni, da grem stran... hecno res :) smeško, teh že dolgo nisem pisal tule. Ampak me je spet strah kaj bo, kaj ne bo, te prihodnosti, ne vem. Po eni strani hočem čimprej stran od neke odvisnosti, čeprav vrjetno nikoli ne pobegneš res od vsega, iz mesta, od elektrike, vode, šole, budilke, službe, tega najbrž ni nikoli konec. Mogoče sem dejansko najbolj svoboden v tem smislu ravno sedaj, pa sam sebe nekako ne spustim. To je to iskanje in tipanje, ko ne veš kam točno greš. Pa mislim, da nisem edini, ki razmišlja o tem, se pa res veliko ubadam s tem. Čeprav imam vse močnejši občutek, da bo bolje sedaj, ampak je tu sedaj tisti strah po failu, mah ne vem... Res ne vem :)))

---

Sicer pa vse po starem, ugotavljam da si moram sam naredit dneve take, da bodo smiselni in si ne jemat časa z brezveznimi stvarmi, večkrat pomislim, da bi kr pustil faks, potem me pa spet prešine da je ubistvu kul, da ne bi bilo tako slabo končat nekaj, če se nič drugega ne izide, pa zakaj se ne bi izšlo spet, da ne smem razmišljat v tej smeri... Čudna so pota gospodova.

Ko bo to mimo, bom res spremenil nekaj, ne vem še kaj, tale vegetarjanska poteza je bila kar ok... ne vem, mogoče sem celo več pričakoval od nje, mogoče je to rahla težava, da nikoli nekaj časa ne izvajam ničesar, da bi se dejansko navadil, že za taj ji si ne vzamem več časa, pa sem si rekel, da si ga bom. Stvari se moraš navadit, vsaj nekaterih, drugih se nikoli ne smeš. Generalno spremembo potrebujem, v lokalnem smislu.

---

Zadnje čase se večkrat spomnim kakšnih neumnosti, ko sem bil majhen in sem plezal po orehu, pa poskušal izrezat glavo iz lesa, delal skrivališča na drevesu, ko sma z atijem nabirala gobe, vsako poletje komaj čakal lego kocke, bral tiste knjige cele dni, ne vem, zadnjič sem recimo pomislil, na takrat, ko smo se vračali z Danske in se ustavili na prvi pumpi v Sloveniji in je bila tam nova Zala Harmony, ali pa Symphony, saj ne vem več... Taka bedarija, 10 dni te ni in imajo kar nekaj novega v trgovini. Ne vem zakaj, tak občutek, da me je to globoko v meni rahlo prizadelo, tako otročje prizadelo (očitno me je res, sicer ne vem zakaj bi se tega sedaj spominjal) in je vse skupaj res zelo brezveze. Ampak spomnim se teh stvari in potem se spet rahlo počutim ujetega v času. Ampak to spet ne pomeni nič, je samo nek spomin na čudno Zalo in tega kako se vedno veseliš pridet domov, potem pa tam kar na enkrat nova Zala.

---

Mah to moje občasno svetobolje :) res sem takšen Werther ko berem sam sebe, pa v resnici ni povsem tako.

Svet je lep, res zelo je lep. Ampak včasih me misli malce odnesejo, ne vem... Iščem še točno kam grem, ampak sem na dobri poti, nekam grem, ne vem pa še kam.

Čedalje bolj me spet vleče tista Robinzonska ideja. Mislim da bi mi brada po eni strani kar pasala.

Svet je lep. Neskončno lep :)))))))))

Memento mori.

Veliko bi rad napisal o smrti.

In preden kličete mojo mamo in vse bližnje, če je vse ok, če se mi je zmešalo ali pa da mi kdo reče, naj ne razmišljam tako in naj raje več študiram pa manj bedarije pišem, naj Vas pomirim.

Samo o človeškem dojemanju smrti ali pa niti to ne, prej o tem kaj naredi smrt ljudem. To se mi zdi takšna, zanimiva (ojej, skoraj sem napisal zabavna) stvar. Ker je kompleksna do nekih čudnih globin po drugi strani tako sebično in površinsko preprosta pa potem hkrati spet ne. Grozno. Kako majhni dogodki ubijejo vse. In se tega zaveš šele ko si blizu taki situaciji in se te dotika. In se zdi, da jih skrbi zase in da jih je strah tega, da se to zgodi njim, pa se ustaviš, pomisliš in ugotoviš, da ne... Da je to strah tudi tebe. In da morda ni tako daleč. In potem bi najraje jokal.

Ampak ne vem, večkrat poizkušam, pa ne najdem pravih besed, da bi zares razumel in napisal. Vse kar mi pade na pamet se mi zdi vse preveč svinjsko ko pogledam malce drugače.

Najlažje bi pojasnil tu, da lahko preberem sam in potem rečem, če se mi to zdi možno ali verjetno, da bi potem izvedel popolno indukcijo in potrdil ali ovrgel to, da sem bedak.

Pa vidim, da sploh ne razumem. Sploh ne.

Vem samo, da bi - in tu spet pride tisto ko ne morem napisat stavka do konca, ko mi prsti sami brišejo črke... Mislim, da bi umrl če bi izgubil koga res dragega.

Res.

April.

Enkrat bom gol ležal na travniku sredi ničesar in po meni bo padal dež.

Ampak potem se mi bodo spet vnele bezgavke.

Fuj pa ta človeška narava!